Dne 5. 7. 2022 je v predavalnici Tramontana na Fakulteti za humanistične študije UP v Kopru potekala okrogla miza z naslovom 32 let delavskega boja na Obali – Od kod prihajamo, kam gremo?, ki smo jo organizirali v okviru projekta Socialni partner za socialni dialog III – Fleksibilen DI@LOG. V nadaljevanju objavljamo povzetek z okrogle mize.
Okrogla miza: Pred 32 leti delavci zahtevali samostojnejši sindikat, danes težave s prepoznavanjem interesov delavca
»Obalna sindikalna organizacija – KS 90 je bila vse od njene ustanovitve del aktivnosti, ko se je določalo o pravicah in obveznostih slovenskega delavstva in delodajalca,« je na okrogli mizi ob 32. obletnici delavskega boja na Obali poudaril Damjan Volf, generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije (OSO) – KS 90 in ob tem navedel še nekaj ključnih trenutkov sindikalnega delovanja v preteklih letih – vse od udeležbe na največjih sindikalnih protestih proti vladnim gospodarskim in socialnim reformam na Kongresnem trgu leta 2005 do boja za pravice delavcev v ugaslem Primorju, Kraškem zidarju, Lipici Turizmu in Luki Koper, kjer so leta opozarjali na »nezakonit in izkoriščevalski tako imenovani sistem izvajalcev pristaniških delavcev«. Pridružili so se tudi shodu v podporo višjim osnovnim plačam leta 2018, sodelovali pri stavki v javnem sektorju, v času pandemije pa »opozarjali na krivice, ki so se dogajale slovenskemu delavcu«.
Poleg Volfa so na dogodku spregovorili tudi ostali prvi možje organizacije in osvetlili začetke sindikalnega organiziranja na Obali. Spomnili so se tudi tako imenovanega »luškega štrajka« iz druge polovice 80. let. »Začel se je že zjutraj in trajal praktično ves dan, tedanje sindikalno vodstvo pa o tem ni imelo pojma, niti predsednik občinskega sindikata Koper. Popoldne smo bili namreč v Ankaranu, kjer je potekala podelitev nagrad zmagovalcev sindikalnih športnih iger, šele zvečer pa nas je dohitela vest, da luka že cel dan stoji. Ta ‘štrajk’ je bil vroč, spontan, njegov rezultat pa je bil, da so nekaj delavcev, ki so jih proglasili za organizatorje, po hitrem postopku izključili iz delovnega razmerja, sindikatom pa prepovedali, da bi jih zastopala njihova pravna služba,« je sindikalno delovanje v obdobju nekdanje Jugoslavije s konkretnim primerom slikovito ilustriral prvi predsednik OSO – KS 90 Ciril Mezek. Ta dogodek je bil namreč eden tistih, ko so ugotovili, da način sindikalnega dela, ki so ga poznali do tedaj, ne bo več mogoč. Zato so na Obali zadeve vzeli v svoje roke in zaobjeli idejo o ustanovitvi neodvisne sindikalne organizacije. Ko je bilo »vedno bolj jasno, da želijo v Ljubljani zadržati čim več denarja od članarin«, so leta 1990 formalno izstopili iz Zveze sindikatov Slovenije in čez noč ostali brez vseh članov. »Nato smo šli med ljudi s pristopnimi izjavami in članskimi izkaznicami. V roku par mesecev smo dobili približno 20 tisoč članov. Takrat je bila zavest in pripadnost izkazana v zelo visokem odstotku,« je še poudaril Mezek, ki ga je na čelu organizacije kmalu nasledil Boris Mazalin.
Ta je spomnil na dejstvo, da je bilo v Jugoslaviji zelo veliko stavk, o čemer tedanji mediji niso veliko poročali. »So pa obstajale sociološke zabeležke, ki so pokazale, da so stavke nastajale izven sindikalnih organizacij, torej da jih stiska delavcev sploh ni zanimala. Mi pa smo ugotovili, da moramo biti drugačni. Delavci v podjetjih in javnih zavodih niso bili več zadovoljni samo z enoletnim izletom, zborovanjem, športnimi srečanji, ampak so si jasno začeli postavljati vprašanje, ali je to res sindikat.
To smo razumeli in takšno organizacijo tudi izpostavili. To samoizpraševanje mora ostati vedno. Če tega ni, postaneš neka institucija, ki je sama sebi namen in to ni v redu,« je bil jasen Mazalin, ki je omenil tudi to, da so se morali na začetku naučiti veliko stvari – eno izmed izjemno težkih vprašanj je tudi vprašanje lastninjenja podjetij. Zakon o gospodarskih družbah, ki je nastal v tem obdobju, je imel, tako Mazalin, veliko pasti, na katerih so v poznejših letih zrasli tudi slovenski tajkuni. Mazalin je opozoril tudi na to, da so se že takrat zavedali pomembnosti kakovostnega sindikalnega kadra: »Odlika naše organizacije je bila in verjetno je še vedno, da je bila med sindikalnimi zaupniki polovica ali pa več kot polovica žensk. Te ženske so točno vedele, kaj se dogaja in kaj hočejo.«
Pri moških pa je bila slika drugačna. »Še dolga leta so se skrivali za nedotakljivostjo, se pustili imenovat za zaupnike, da bi jim bilo lažje v podjetju, da bi lahko hodili na sestanke ipd. To se je sicer počasi spreminjalo in v ospredje smo dobivali res prave borce, zato smo lahko izpeljali veliko sindikalnih akcij, kolektivnih pogajanj, požrtvovalnosti.«
Pogledu na pestro zgodovino Obalne sindikalne organizacije pa je z zbranimi na okrogli mizi delil tudi Marij Černe, še eden od prvih mož organizacije. Kot pomemben dogodek v svojem mandatu je izpostavil, da so se takrat z delodajalci prvič pogajali za plačne razrede. Bistveno je bilo po njegovem mnenju tudi to, da so enkrat tedensko preverjali članstvo in da niso pristajali zgolj na to, da človek samo vrne člansko izkaznico, temveč da so jih spraševali o razlogih za takšno odločitev.
Razmere, v katerih je Obalna sindikalna organizacija delovala vse od svoje ustanovitve aprila 1990, pa so bile ves čas spreminjajoče. Kot je poudaril nekdanji generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije – KS 90 in aktualni predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Peter Majcen, so sindikalne organizacije v 90. letih dobile »žig« v smislu, »da smo za nekdanjo komunistično partijo, za nek okoreli sistem, če smo začeli govoriti o delavskih pravicah in kako je treba dati človeku večjo veljavo«. »Na nek način je bilo kar pregrešno, če si bil preveč aktiven. Najslabše pri vsemu pa je, da tudi ljudje niso vedeli več, komu sploh verjeti in še vedno počnejo marsikaj proti njihovemu interesu.« Z neprepoznavanjem tega, kaj je interes delavca – gre za osnovne delavske pravice, kot je normalno, organizirano delo, pošteno plačano in zdravo delo – se po njegovem srečujemo tudi danes. »To se velikokrat spregleda, delavca pa prepriča, da je za njega boljše, da v neki službi vzame 100 evrov več, ne da bi mislil na zdravstveni in pokojninski sistem. Problem je, da velika večina noče razumeti, da je skupno organiziranje delavcev v sindikatih nekaj, kar lahko na nek strokoven način prinese veliko več uspeha kot pa hlapčevsko pristajanje na drobiž tu in tam.«
Da so vedno poskušali iti v koraku s časom, tudi z objavo lastne publikacije, pa je poudaril Euro Brozič, ki je obalno organizacijo vodil dva mandata. Čeprav so si sprva kot organizacija prizadevali, da bi bili svobodni, so bili potem priča dogodkom, kot je bila ukinitev Službe državnega knjigovodstva, ki je bila prvi korak v divje lastninjenje, ob tem pa so se morali soočati tudi s članstvom, razočaranim nad tem, da so se njihove pravne zadeve »vlekle v nedogled«, celo do te mere, da nekateri zaradi smrti sploh niso uspeli dočakali zadoščenja v boju za svoje pravice, je Brozič še dodal o izzivih, s katerimi so se soočali.
Kot je še izpostavil, je moč sindikalnih central v preteklih letih oslabilo osamosvajanje poklicnih sindikatov, pri čemer je navedel primer poštarjev in žerjavistov. »Korak za prihodnost je zagotovo poenotenje sindikatov, ne drobljenje,« pa se je ob koncu dogodka Majcen uzrl še v prihodnost. Prepričan je, da bi morali sindikalisti v tem procesu dati na stran »svoj velik ego« v korist skupnega »sindikalnega ega«. Po mnenju Volfa pa trenutno živimo v času, ko se »tako ali drugače izrazito izčrpava državo in se omogoča preživetje sistema, ki prepogosto temelji na izkoriščanju in nedostojnem plačilu delavcev«. V tej luči je treba delavcem s sprotno odločno držo zagotoviti dostojno plačilo in to v varnih in zdravih delovnih pogojih. Zato je treba med drugim krepiti socialni dialog in odigrati aktivnejšo vlogo pri kreiranju gospodarske politike.
